»Si kdaj pomislil na vzhajajočo / luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva / plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in ramena, / brez polti in črnih turov?«

»Resničnost ni moj kraj, morda prav zato lahko prepoznam / nekatere njene poteze: zaradi menjavanja bližine in oddaljenosti.«

»mesto se prebuja v mravljišče, ki / objame ulice in ceste, z grmenjem, v nalivu pade / senca čez obraze in se zaprejo drobcena očesca na odhajajoči // ladji, kot se zaprejo okna v razprostorjenem / salonu in majhna vratca v kapitanovi kajuti.«

»Smo novi kiborgi, ki beležimo svet, ki ga sploh ne živimo.«

»vedno imam tri kože, ker sem se počutil kot monstrum že v otroštvu, iščoč vezi, kjerkoli je dišalo po njih, kjerkoli je vbod pustil, da se kdo okuži z mano«

»in še vedno ne vem, ali sem samo tujec v telesu človeka«

»Poezija Silvana Paletti 'je tematsko in motivno zelo aktualna, a je hkrati že od daleč opaziti, da je drugačna od večjega dela sodobne slovenske literarne produkcije. Je občuteno domoljubna, vendar absolutno tuja slehernemu nacionalizmu ali lokalizmu'.«

»Vi ste velik pesnik.«

»Intimni svet pesniškega subjekta je iskanje sebstva, stvari in stvarstva z inovativno pesniško besedo v zunajčasni razsežnosti, pa vendar tako zelo tukaj in zdaj, na tej poti, na tem vlaku, v tem življenju, v teh pesmih.«